»En večer sem v kopalnici zagledala, da mi iz desne bradavice teče kri. Tega sem se pa res ustrašila. Takoj sem vedela, da nekaj ni v redu. Takrat sem se najbolj prestrašila. Po mamografiji so me poklicali in rekli, da v dojki, iz katere je tekla kri, niso našli ničesar. V levi so mi nekaj našli. To sem si potem razložila tako, da mi je mamica poslala znak in rekla: Tanjči, pojdi k zdravniku, nekaj ni v redu. Zato sem za ta znak neizmerno hvaležna, sicer ne bi nič vedela, saj nimam zatipne oblike. Imela sem nezatipno obliko, torej ni bilo bule. Ves čas sem se namreč redno pregledovala. Ko sem se kopala, prhala ...«
»Danes 42. svečko na svoji rojstnodnevni torti piham kot kratkolaska. Srečna, vesela in optimistična kratkolaska! Seveda bi bila bolj vesela, če bi bil razlog za ta moj nov izgled drugačen, a tudi bolezen je del življenja, tudi to je treba sprejeti in se z njo pogumno spopasti. Pravzaprav sem neizmerno hvaležna, da živimo v času, ki mi omogoča uspešno zdravljenje. Vsaka nova situacija, vsaka nova zgodba nas lahko veliko nauči in pripelje do novih spoznanj. Najlepše spoznanje v tej moji zgodbi pa je to, da je našim otrokom povsem vseeno, če smo dolgolase, kratkolase, brez las, velike, majhne, suhe, bolj okrogle, z več ali manj celulita ... Za njih smo najlepše točno takšne, kakršne smo. In ko mi moja sončka rečeta: 'Mami, lepa si, najlepša si', priznam, da se počutim kot miss sveta.«
